Aminatou Haidar za N1: Zapor, trpinčenje in krutost okupatorjev so me naredili pogumnejšo

Vodilni obraz miroljubnega aktivizma. Zaprta že pri dvajsetih

V senci mnogih konfliktov, ki občasno zaposlujejo javnost, povsem pozabljeni od sveta boj za udejanjenje pravice do samoodločbe, bijejo Sahravijci, arabsko-nomadsko ljudstvo Zahodne Sahare, zadnje afriške kolonije. Po tem, ko so se pred petimi desetletji izvili izpod španskega jarma, jih je okupiral Maroko, kar je vodilo v dva načina boja Sahravijcev za svoje ozemlje – z oboroženimi spopadi pod vodstvom gibanja Fronta Polisario in miroljubnim načinom aktivizma.

Eden vodilnih obrazov slednjega je 60-letna Aminatou Haidar, ki je za svoj zdaj že štiri desetletja trajajoči boj plačala visoko ceno. "Po vrnitvi iz zapora sem bila le še bleda senca sebe," se spominja prve zaporske izkušnje, ki pa ni bila tudi zadnja. Maroške oblasti so jo prvič, komaj dvajsetletno, skupaj z več deset aktivistkami in aktivisti zaprle brez obtožnice in sodbe. Štiri leta, kolikor je bila zaprta, je bila povsem odrezana od zunanjega sveta in tudi njeni najbližji niso vedeli, kje je in ali je še sploh živa. "Leta mučenja in zlorab, ko sem se počutila le še kot kup mesa in kosti, so me močno spremenila. Postala sem pogumnejša in odločnejša v borbi za pravico svojega naroda do osvoboditve in neodvisnosti," je povedala v pogovoru za N1 ob obisku Slovenije, kjer je bila gostja Centra za bližnjevzhodne študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kakšna je torej vloga žensk v borbi Sahravijcev, kakšno je življenje na okupiranem ozemlju in v taboriščih, zakaj je Maroko okupiral njihovo zemljo in zgradil 2.700 kilometrov dolg zid, ki ločuje matere od sinov, hčere od očetov, brate od bratov in sester, babice od vnukov. Zakaj se boji radikalizacije mladih, kaj meni o Organizaciji združenih narodov in EU ter kakšno sporočilo ima za prebivalce Slovenije, saj, kot pravi, "vlade pridejo in gredo, ljudje pa ostajajo in so ključni pri doseganju sprememb".

Aminatou Haidar je odraščala v burnih časih. Le nekaj let po njenem rojstvu je saharsko osvobodilno gibanje Fronta Polisario začelo boj za neodvisnost Zahodne Sahare in izvedlo prve napade na španske čete, ki so bile tam v imenu države kolonizatorke. Organizacija združenih narodov (OZN) je od Španije konec 60. let prejšnjega stoletja večkrat zahtevala dekolonizacijo ozemlja, ki leži južno od Maroka, in izvedbo referenduma o samoodločbi med Sahravijci, arabsko nomadskim ljudstvom. Kljub odločitvi Meddržavnega sodišča, da omenjeno ozemlje pred špansko kolonizacijo ni pripadalo ne Mavretaniji ne Maroku, sta obe državi leta 1975 napadli Zahodno Saharo. Mavretanija se je čez nekaj let umaknila, medtem ko je Maroko zasedel omenjeno ozemlje, na katerem je Fronta Polisario leta 1976 razglasila Saharsko arabsko demokratično republiko, ki jo danes priznava okoli štirideset članic OZN. Med njimi ni članice EU ali katere druge države z Zahoda. Priznavajo jo predvsem afriške in nekatere južnoameriške države.

"50 let okupacije, zatiranja, trpljenja, izginotij, nepravičnih sojenj, marginalizacije, revščine, nespoštovanja mednarodnega prava, a tudi ..."

Maroška zasedba ozemlja je v beg pognala približno polovico od takrat pol milijona tamkajšnjega sahravijskega prebivalstva. Zatekli so se v alžirski del Sahare, kjer v šestih taboriščih živijo povsem odvisni od mednarodne humanitarne pomoči. Fronta Polisario, nacionalno osvobodilno gibanje, ki ga priznava tudi OZN, si je v šestnajstih letih spopadov priborila približno 20 odstotkov ozemlja, ki pa ga je Maroko od preostalega dela okupiranega ozemlja ločil z 2.700 kilometrov dolgim zidom, narejenim s širokim jarkom med dvema nasipoma. Z obeh strani so maroške oblasti postavile na milijone min, zato to območje velja za eno največjih minskih polj na svetu.

Haidar zadnjih petdeset let boja Sahravijcev za pravico do samoodločbe, ki jim jo je z mirovnim sporazumom priznala tudi OZN, a jim jo Maroko še vedno odreka in ponuja zgolj avtonomijo, označuje kot petdeset let okupacije, zatiranja, trpljenja, izginotij, nepravičnih sojenj, marginalizacije, revščine, nespoštovanja mednarodnega prava, a tudi kot leta odločnosti, predanosti in vztrajnosti Sahravijk in Sahravijcev, da si izborijo pravice. "Temu boju sem zavezana tudi sama in vztrajala bom pri njem do konca, na miroljuben način. To je obljuba, ki sem jo dala sama sebi!"

Prihod iz neimenovanega pekla, zaprta za 4 leta

Kdaj ste začeli z aktivizmom in kaj je bil povod? So bili morebiti tudi vaši starši borci za pravice Sahravijcev?

"Pot zagovorništva človekovih pravic se je začela v mojih rosnih letih. K temu me je spodbudila okupacija in zatiranje mojega ljudstva. Spomnim se, da sem jih štela približno trinajst, ko je nenadoma, brez pojasnila z družino odšla prijateljica Španka. Obenem si nisem znala pojasniti, zakaj moja mama velikokrat joče. Pri 17 letih mi je eden od sorodnikov pojasnil, da je bila naša država napadena in okupirana ter da mama joče zaradi svojih bratov, ki so bili prisiljeni pobegniti v begunska taborišča; eden je bil ubit med spopadi, medtem ko je drugi izginil, kar je pomenilo, da so ga maroške oblasti zaprle. Tako sem začela z majhnimi stvarmi, kot je pisanje sloganov na stene, risanjem sahravijske zastave po zidovih, izražati upor zoper okupacijo. S prijatelji, sošolci, ki so jih prav tako spodbudile osebne izkušnje okupacije, smo se združevali in delovali v tajnosti, saj je takratni maroški kralj Hasan II., oče sedanjega kralja Mohameda VI., oblast vzdrževal s strahovlado.

Leta 1987 – to je bilo leto, ko je Maroko dokončal 2.700 kilometrov dolg peščeni zid, ki je ločil okupirano ozemlje od tistega pod nadzorom Fronte Polisario – smo slišali, da bo okupirano ozemlje obiskala misija Združenih narodov. Skupina prijateljic se nas je odločila, da bomo organizirali demonstracije. Cena izvedenih demonstracij je bila visoka. Tako kot še nekaj deset drugih sem bila aretirana. Izginila sem za štiri leta, zaprta v tajnem zaporu, mučena, zlorabljena, brez stika z družino in brez novic iz zunanjega sveta. Ko so me izpustili, sem bila le še senca same sebe. Duh, ki se je pojavil iz neimenovanega pekla!

Kako so vas zaporniške izkušnje, trpinčenje spremenile?

Postala sem pogumnejša. Ni me bilo več strah. Razkriti okupacijo v vsej njeni razsežnosti, skupaj z zločini, storjenimi proti mojemu ljudstvu, in se obenem boriti za dostojanstvo, svobodo in neodvisnost sahravijskega ljudstva, je postalo moje življenjsko poslanstvo, zato vedno poudarim, da sem hvaležna za maroško okupacijo, saj mi je odprla oči. Spoznala sem, kakšna je dejansko maroška oblast in čemu služi. Ko so me 1991 po štirih letih izpustili iz zapora, so me izpustili iz majhnega v veliki zapor, na okupirano ozemlje, kjer je bil moj narod popolnoma odrezan od mednarodne skupnosti, in to kljub dejstvu, da sta ob posredništvu OZN Maroko in Fronta Polisario tega leta sklenila premierje.

Hkrati je bila ustanovljena misija ZN MINURSO, katere naloga je bil organizirati svoboden in pošten referendum, na katerem naj bi se Sahravijci odločali, ali so za samostojnost ali za združitev z Marokom. Skupina aktivistov se nas je odločila oditi v Maroko, da bi vzpostavili stik z zunanjim svetom, saj je bilo okupirano ozemlje popolnoma zaprto. Bilo je brez svetovnega spleta in telefonske povezave vse do leta 2002. In tudi mednarodnim opazovalcem ni bil dovoljen vstop na okupirano ozemlje. Prva organizacija za človekove pravice, ki je tudi zaradi naših prizadevanj obiskala te kraje, je bila leta 2001 Amnesty International.

Ženske odigrale ključno vlogo

Kakšna je vloga žensk v tem uporu in boju za neodvisnost?

Ženske imamo v teh prizadevanjih ključno, osrednjo vlogo. Smo tiste, ki smo v prvih vrstah miroljubnih demonstracij. Smo tudi v prvih vrstah kot žrtve zatiranja in napadov, bodisi da se nas fizično lotijo na ulicah, nas samovoljno priprejo za nekaj časa, mučijo, spolno zlorabljajo, nadzirajo. Dogaja se, da policisti ženske (Sahravijci so v glavnem muslimani, op. p.) slečejo kar na ulici.

Ženske imajo pomembno vlogo tudi v begunskih taboriščih. Ne le, da so jih "postavile na noge". Skrbijo tudi, da stvari na različnih področjih; politični, izobraževalni, kulturni, zdravstveni ravni ... delujejo, in to kljub odvisnosti od mednarodne humanitarne pomoči. Ta osrednja vloga žensk ni nastala iz nič. Izvira iz kulturnega in družbenega konteksta; ženske v sahravijski kulturi in družbi so imele vedno pomembno vlogo. Nikoli niso bile zaničevane ali v podrejenem položaju. Na koncu dneva so ženske tiste, ki najbolj občutijo breme okupacije, saj so tudi matere vojakov, ki se borijo, sestre mučenikov, ki so padli za osvoboditev našega ozemlja, in žene političnih zapornikov.

Imate podatke, koliko sahravijskih žensk je trenutno v maroških zaporih?

Od leta 2010 maroški represivni organi žensk ne zapirajo več. Pridržijo jih za nekaj ur, dan, največ dva dneva, jih v tem času zlorabljajo in mučijo, nato pa izpustijo, ali kot sem že omenila, jih pretepejo in zlorabijo kar na ulici. Povsem drugače je bilo v obdobju od 1975 do leta 2015. Takrat so ženske predstavljale 43 odstotkov vseh zaprtih Sahravijcev; med njimi so bila tako mladoletna dekleta, doječe matere kot nosečnice, ki so enostavno izginile, ne da bi njihovi sorodniki vedeli, kje so.

Nekateri so izginili v zaporih, brez sodbe, za 16 let ... nekateri se sploh nikoli niso vrnili

Kaj pomeni, ko rečete, da so izginile?

Izginile so tako kot jaz leta 1987, ko so me zaprli v tajni zapor in nihče ni vedel, kje sem. Jaz sem izginila za štiri leta, a imamo primere, ko so bili ljudje izpuščeni šele po šestnajstih letih, ne da bi bili pred tem obsojeni. Nekateri se iz zaporov niso nikoli vrnili. Po trenutnih podatkih družine pogrešajo približno 500 oseb. Ne vemo, ne kje so, ne, ali so sploh še živi. Številka 500 je številka, ki nam je znana, ali je to končno število, ne vem.

Zapora niste izkusili le enkrat. Ponovno so vas zaprli leta 2005.

Res je. Junija 2005 me je policija med mirnimi demonstracijami pretepla, hudo poškodovala (imela je dvanajst šivov na glavi, op. p.), me aretirala in zaprla za sedem mesecev na podlagi lažnih obtožb. Poudariti želim, da Maroko nima nobene legitimnosti za uporabo svojih zakonov na našem ozemlju, kaj šele, da ga predstavlja kot sestavni del svojega kraljestva, kar pa kljub temu počne nekaznovano. Maroške okupacijske oblasti kriminalizirajo vsak miren izraz v prid samoodločbi in se sistematično zatekajo k mučenju, samovoljnim aretacijam, nepravičnim sodnim procesom, obrekovanju, množičnemu nadzoru prek programske opreme Pegasus, katere žrtev sem bila tudi sama. V zadnjih letih so začeli civiliste na okupiranih ozemljih napadati tudi z droni in v takih napadih je bilo doslej, po naših evidencah, ubitih 197 oseb, kar nomadske prebivalce dodatno prisiljuje k preseljevanju s tega ozemlja globlje v puščavo.

Gladovne stavke

Borka za človekove pravice je v času sedemmesečnega zapora – doma sta jo čakala desetletna hčerka in osemletni sin – dvakrat gladovno stavkala v znak samovoljnega pridržanja in slabega ravnanja. Novembra 2012 jo je policija na poti s srečanja z osebnim odposlancem generalnega sekretarja ZN za Zahodno Saharo Christopherjem Rossom v El Ayounu, kjer živi in je glavno mesto okupiranega ozemlja, pretepla in ji grozila z nožem. Dve leti in pol kasneje je maroška policija napadla njen dom s kamenjem, za več let so ji prepovedali potovanja v tujino, ji zamrznili plačo, zaradi organiziranja ene od spominskih slovesnosti je bila odpuščena iz službe.

A največ mednarodne pozornosti je Haidar požela leta 2009 z 32-dnevno gladovno stavko na španskem otoku Lanzarote. Ob prihodu na domače letališče v El Ayounu so ji zavrnili vstop v Zahodno Saharo, ker se v vstopnih dokumentih ni želela opredeliti za Maročanko. Maroške oblasti so ji zasegle potni list in jo deportirale nazaj na Lanzarote, kjer je na letališču začela gladovno stavkati. Zanjo so se zavzele številne svetovno znane osebnosti, njeno zdravstveno stanje se je drastično poslabšalo, začela je zgubljati zavest. Maroške oblasti naj bi popustile šele po intervenciji ZDA, kjer je leto pred tem dobila nagrado Roberta F. Kennedyja za človekove pravice.

Ste tudi mati zdaj že dveh odraslih otrok. Kako vaš aktivizem vpliva nanju?

Moja družina je in še vedno trpi ter plačuje ceno mojega aktivizma. Že kot šolarja so moja otroka napadali tako učenci kot učitelji. Sin je še posebej prizadet in potrebuje tudi psihosocialno pomoč. Naj navedem samo en primer ustrahovanja. Ko je bil sin star 12 let, ga je policist poskušal povoziti, in ko mu to ni uspelo, ga je zagrabil in mu dejal: "Veš, kaj bi moral narediti s tabo? Moral bi te posiliti in te tako močno pretepsti, da bi pristal v invalidskem vozičku!" Otroka sta bila večkrat napadena, ko sta s tetami potovala na avtobusih. Zaradi pritiska in ustrahovanja se je hčerka odločila, da bo študirala v Lyonu, v Franciji, a ji tudi tam ni bilo prizaneseno, saj so proti njej sprožili kampanjo ustrahovanja in obrekovanja, tako da je opustila študij.

Na okupiranem območju ima moje ljudstvo drug problem. Po končani srednji šoli morajo študij nadaljevati na maroških univerzah. Najbližja, v Agadirju, je oddaljena 700 kilometrov in vsaka družina nima teh finančnih možnosti. Tudi tisti, ki odidejo na študij v Maroko, so velikokrat tarča napadov in zastraševanj ter tudi samovoljnih aretacij.

Izčrpavanje naravnih virov

Zakaj ima Maroko apetite po ozemlju Zahodne Sahare?

Interes je izključno ekonomski. Prvotni razlog v 70. letih prejšnjega stoletja je bil sicer odvračanje pozornosti od trenj, ki so bila takrat v maroški družbi, in poskus strmoglavljenja kralja. Takratni svetovalec ameriškega predsednika na zunanjo politiko Henry Kissinger naj bi maroškemu kralju svetoval okupacijo Zahodne Sahare, saj da bo s tem odvrnil pozornost generalov in preprečil državni udar oziroma poskus njegove odstranitve. Ko so vdrli na naše območje, so odkrili, da je zelo bogato z naravnimi viri; fosfati, ki se jih uporablja za proizvodnjo umetnih gnojil, drugimi rudninami in predvsem ribami ob naši obali. Zaradi izkoriščanja teh naravnih virov ima Maroko podporo tako EU kot Francije, Španije in ZDA.

Vprašanje Zahodne Sahare je v nekaterih vidikih, ne vseh, podobno vprašanju Palestine; Izrael Palestincem, tako kot Maroko Sahravijcem, odreka pravico do lastne države. In tako kot Maroko naseljuje na okupirano ozemlje Maročane, to počne tudi Izrael. Kaj ste se naučili iz njihove zgodbe in zakaj v primerjavi s Palestinci niste deležni ne medijske ne pozornosti svetovne politike?

Imate popolnoma prav. Gre za dva okupirana naroda, ki sta bila prisiljena v izselitev. Palestinci imajo nakbo, del mojega ljudstva je bil leta 1975 prisiljen oditi v begunska taborišča v Alžiriji. Nas je bistveno manj v primerjavi s Palestinci. V taboriščih živi približno 180.000 Sahravijcev. Po podatkih Evropske komisije naj bi na okupiranem območju le še okoli 25 odstotkov prebivalstva predstavljalo sahravijsko ljudstvo, kar je posledica načrtnega intenzivnega naseljevanja maroškega prebivalstva.

Razlog, da smo povsem pozabljeni, je tudi v soodgovornosti mednarodne skupnosti za stanje, kakršno je, saj imajo koristi od naših naravnih virov. Hkrati Maroko ugodi vsem zahtevam, ki jih postavijo bodisi ZDA bodisi Francija in Španija, ki podpirata maroški predlog po morebitni podelitvi avtonomije Zahodni Sahari. Ta politični manever nima drugega namena kot dokončno prikrajšati saharsko ljudstvo za njegovo pravico do neodvisnosti. Maroko nima suverenosti nad Zahodno Saharo. Ni mu bila podeljena z nobeno mednarodno odločitvijo ali dokumentom, zato nam tudi avtonomije ne more podeliti.

Kljub temu je EU že pred desetletjem obnovila sporazum z Marokom o ribolovu, s katerim izkoriščajo tudi naravne vire v vodah Zahodne Sahare. In to kljub temu, da je Sodišče EU v sodbi leta 2024 potrdilo, da sta Zahodna Sahara in Maroko dve ločeni ozemlji ter da izkoriščanje naših virov zahteva suvereno soglasje sahravijskega ljudstva ali njegovega predstavnika Fronte Polisario.

Eden od razlogov, da smo povsem pozabljeni, je tudi, da smo se na okupiranem ozemlju vselej borili na nenasilen način za osvoboditev.

Kakšno pa je v tej luči vaše mnenje o Fronti Polisario, ki je znana tudi po nasilnih akcijah?

Fronta Polisario je edini legitimni predstavnik ljudstva Zahodne Sahare. Je naše nacionalno osvobodilno gibanje, ki ga priznavajo ZN.

"Upam na mirno rešitev, mlade učimo nenasilnega upora"

Imate kot človek, ki se bori za svoj narod na miroljuben način, kakšne pomisleke ob akcijah Polisaria?

Kot odločna zagovornica človekovih pravic verjamem v nenasilne oblike boja in upora. Zato tudi upam, da se bo vprašanje Zahodne Sahare rešilo s političnim procesom in miroljubno rešitvijo. Zavedam se, da je vprašanje dekolonizacije na dnevnem redu OZN že več kot 60 let, a je dejstvo tudi, da imajo osvobodilna gibanja na voljo različne oblike upora, vključno z oboroženim uporom.

Sama, ponavljam, upam, na mirno rešitev, pri čemer bi rada poudarila, da Polisario v 16 letih oboroženih spopadov z Marokom v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja nikoli ni napadel civilistov in civilne infrastrukture, ne v Zahodni Sahari ne v Maroku, kar priznava tudi mednarodna skupnost.

Polisario tudi vojne ujetnike obravnava v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom, kar je dokumentiral tudi Mednarodni odbor Rdečega polmeseca. Takšna obravnava je v popolnem nasprotju s tem, kar smo sami doživeli kot politični zaporniki v maroških zaporih, kjer smo bili nečloveško obravnavani. V zadnjih šestih letih, odkar je Maroko ponovno posegel po vojaški sili, in to kljub mirovnemu sporazumu, so samo z droni ubili 197 civilistov.

Že pred časom ste posvarili, da je med mladimi Zahodne Sahare vse močnejše prepričanje, da je na nasilna dejanja mogoče odgovoriti le z nasiljem. Se to prepričanje še krepi?

Da, in to je tisto, kar me najbolj skrbi, zato je toliko pomembneje, da mlade učimo nenasilnega upora, kar pa postaja vse težja naloga prav zaradi razmer, v katere smo pahnjeni Sahravijci, ki smo diskriminirani na vsakem koraku, in zaradi česa mnogi živijo v revščini in človeka nevrednih razmerah. Maroko mladim Sahravijcem omejuje dostop do življenjskih priložnosti, do služb, jih z različnimi ukrepi poskuša prisiliti k izselitvi, zato nekateri tvegajo tudi s prečkanjem oceana, da bi prišli na Kanarske otoke. Gre za načrtne, sistematične akcije Maroka, da okupirano ozemlje očisti našega ljudstva.

Kako torej ostati human v razmerah vsakodnevnih krivic in brutalnosti, ki jih spodbujajo oblastniki po svetu?

Kot nekdo, ki je nasilje doživel na lastni koži, vem, da poseči po nasilju ni prava pot. Sama sem le ena od na tisoče posameznikov mojega ljudstva s takšno izkušnjo, zato se bom vedno in povsod zavzemala za človeški, miren odziv. Upam, da se bomo v svetu dvojnih standardov, kjer se izbira, komu priznati pravice, in kjer nekatere države trdijo, da zagovarjajo demokratične vrednote, a se hkrati odločajo za podporo zatiralcev, kot ljudje, posamezniki in skupnosti vedno odločili za prijazen, sočuten, human odnos ne le do drugih ljudi, ampak tudi do živali in narave. To je edini način, da se upremo krivicam.

Apel

Kaj bi v tej luči bilo vaše sporočilo Združenim narodom, EU in Sloveniji oziroma prebivalcem Slovenije?

Odnos z Združenimi narodi je bil vselej zapleten, saj so vprašanje Zahodne Sahare že pred več kot pol stoletja uvrstili na seznam dekolonizacije. Ustanovili so misijo MINORSO za Zahodno Saharo, priznali, da imajo njeni prebivalci pravico do samoodločbe, vendar so hkrati leta 2025 sprejeli resolucijo 27/97, ki je polna protislovij in dvoumnosti. Po eni strani nam priznavajo pravico do samoodločbe, po drugi strani priznavajo rešitev okupatorja po avtonomiji kot edino primerno. Ta protislovja so omajala naše zaupanje v OZN.

Zaupanje v EU je bilo porušeno že pred časom, saj če Sodišče EU v svoji sodbi zapiše, da sta Maroko in Zahodna Sahara dve ločeni ozemlji in da brez našega pristanka EU ne bi smela sklepati nobenih sporazumov, ki zadevajo naše območje, a obenem nekatere članice ravnajo nasprotno, zato ji pač ne moremo zaupati.

Kar zadeva Slovenijo, ki nam je sicer priznala pravico do samoodločbe, a je hkrati glasovala za omenjeno sporno resolucijo OZN, pozivam prebivalce te države, da podprete nujno napotitev neodvisne misije za ugotavljanje dejstev na zasedena ozemlja. Delo aktivistov, novinarjev na tem območju je zelo oteženo, so pod stalnim pritiskom, medtem ko mednarodni opazovalci, politiki in tuji novinarji nimajo vstopa na okupirano ozemlje (obiščejo lahko le begunska taborišča v Alžiriji, op. p.). Prav tako vas pozivam, da zahtevate takojšnjo izpustitev vseh saharskih političnih zapornikov, razširitev mandata MINORSO tudi na zaščito človekovih pravic, prekinitev trgovinskega sporazuma med Marokom in EU, ki nezakonito pleni naše vire v nasprotju s sodbami Sodišča EU, ter da podprete referendum o samoodločbi. Naš narod ne zahteva nič drugega kot uporabo mednarodnega prava, spoštovanje svoje svobode, dostojanstva in suverenosti nad svojo zemljo.